V letih predanega raziskovanja sebe sem si postopoma ustvarjala svoj svet. Poln je ljubezni in svetlobe: izpolnjen s srčnimi ljudmi, z ustvarjalnim delom, s tišino, v kateri slišim sebe in z lepoto, ki jo zavestno ustvarjam ter izbiram kot vsakodnevno duhovno prakso.
V zadnjem času pa se me globoko dotika svet, ki ga opazujem zunaj sebe – kot bi skozi okno zrla v nekakšno vzporedno resničnost. Občutek imam, da ga goltajo plameni. Temen je in razdvojen. Prepojen je s strahom, žalostjo in bolečino.
Na dan prihajajo razkritja. Resnica, ki je bila dolgo skrita, zdaj vznika iz vseh por globalne družbe.
Na prvi pogled se zdi, da bi nas morala osvoboditi. Nam prinesti jasnost in olajšanje. Nenazadnje smo, vsaj nekateri, vedeli, da bo prej ali slej prišla na dan…
A se zdi, da se tema le še poglablja.
Ste morda razmišljali, zakaj?
Menim, da zato, ker smo v zelo kratkem času izpostavljeni tolikšni količini informacij, nasilja in razkritij, da jih naš živčni sistem preprosto ne zmore ustrezno regulirati.
Če nismo karseda zavestno prisotni s svojim notranjim dogajanjem, nas čustva preplavijo, naša psiha pa se odzove z disociacijo.
Gre za obrambni mehanizem, s katerim se ljudje čustveno odklopijo od vsakdanjega življenja: v nedogled brskajo po družbenih omrežjih, gledajo resničnostne šove in TV serije, pretirano delajo, si zapolnijo urnik do zadnje minute… Samo, da jim ne bi bilo treba ostati s sabo v tišini.
Cena, ki jo za to plačujemo (tako individualno kot kolektivno), je visoka.
Ta travmatski odziv namreč povzroča, da kot družba postopoma normaliziramo tisto, kar ne bi nikoli smelo postati normalno: nasilje in zlorabe. Tako še vedno odhajamo na delo, plačujemo položnice, gremo po opravkih… Kot da se ne bi nič zgodilo.
A se kljub temu dogaja.
Dogaja se znotraj nas: še bolj smo odklopljeni od čustev. Še bolj smo notranje razcepljeni. Še bolj smo odtujeni od sebe in drug od drugega.
Dogaja pa se tudi zunaj nas: ljudje, ki so akterji zavržnih dejanj, zanje ne rabijo prevzemati nobene odgovornosti. Ker jih zaradi splošne družbene otopelosti nihče več ne (po)kliče na odgovornost. In se jim tako ni treba soočati s posledicami svojih dejanj.
Nesprejemanje odgovornosti za svoja dejanja pri ljudeh, ki smo jih vrsto let dojemali kot avtoritete (voditelji, guruji, učitelji), postaja zaradi individualne in kolektivne disociiranosti naša nova normalnost.
Kakor navznoter, tako navzven…
Čas, v katerem živimo, doživljam kot nekakšno psihološko preizkušnjo.
Preizkušnja ni v tem, da (p)ostanemo neobčutljivi na zunanje dogajanje.
Preizkušnja je v tem, da si dovolimo čutiti čustva, ki nam jih vzbuja zunanji svet. Da se jih učimo uravnavati in izražati na zdrav način.
Da si priskrbimo zdravo podporo ljudi in vsebin, ki nas navdajajo z mirom, upanjem in ljubeznijo.
In predvsem, da v tem podivjanem času ne vlagamo svoje energije v vsebine, ki strah in razdvojenost še poglabljajo. Da smo zelo izbirčni glede tega, komu in čemu namenjamo svojo pozornost.
Le tako bomo lahko dolgoročno zaščitili sebe in svojo energijo. Ter preprečili, da bi se zunanja tema ukoreninila znotraj nas in nas pogoltnila vase.
Prav zato se v tem obdobju še bolj zavestno posvečam risanju angelčic. Risanje je moje najučinkovitejše zdravilo in najboljša naravna zaščita proti “virusom teme”.
Podpira me pri ohranjanju osredotočenosti na ljubezen. Ohranja mojo pretočnost. Razpihuje mojo radost. In podpira notranji razcvet, ki ga simbolizira prihajajoča pomlad.
Moje risanje je v tem obdobju zaznamovano s kljubovalno odločitvijo, da se še globlje (u)sidram v ljubezni. Da si dovolim, da me nosi radost. Da v svet na svoj edinstven način prinašam svetlobo in se povezujem z ljudmi, ki – tako kot jaz – vanj prinašajo svoje zdravilne darove.
To zaznavam kot tiho, a mogočno revolucijo.
Navzven ni nič posebnega.
A je globoko ukoreninjena v (za)upanju, da ljubezen vedno najde pot.
Zato bom še naprej ustvarjala lepoto. Še naprej bom izbirala pisane barve. Risala bom angelčice z velikimi očmi, polnimi ljubezni. In tkala besede v stavke, ki odpirajo srca.
Ustvarjalnost bo še naprej moje sveto zatočišče.
In obenem pogumna drža, s katero se bom zavestno zoperstavljala vsemu, kar ni ljubezen.
To je in bo ostal moj način, da ostajam človeška, varujem svojo svetlobo in negujem življenje v sebi…
Če potrebujete podporo in vas srce pokliče, se lahko objamete z nežnimi krili angelčice, ki sem jo poimenovala Predana svetlobi in jo ustvarila posebej za ta zahteven čas. Nežno vas bo spomnila, da tudi v najtemnejši noči svetloba nikoli ne ugasne – le potrpežljivo čaka, da jo znova začutite v sebi…
Tu pa je še nekaj čudovitih angelčic iz moje najnovejše pomladne kolekcije. Z njimi lahko, če vam veleva srce, v prihajajočem mesecu žensk obdarite tudi ljube ženske iz vašega srčnega plemena (za podrobnejši ogled kliknite na posamezno angelčico).
Naj vas moje angelčice še naprej navdihujejo, podpirajo in opogumljajo sijati v svoji čudoviti Svetlobi!
