Pred časom sem znova obiskala svoj rojstni kraj.
Ko sem se peljala čez ptujski most in se za nekaj trenutkov zazrla v čudovito veduto ptujskega gradu, sem v prsih zaznala nenavaden občutek.
Veduta, ki sem jo od nekdaj občudovala, se mi je zdaj zdela tuja. Ne neznana, ampak bolj… neprepoznana. Videti je bila manj mogočna.
Ljudje, ki sem jih srečevala na ulicah, so se mi zdeli nekako… pomanjšani.
Pot, po kateri sem nekoč hodila v šolo, me je spomnila na sanje, ki sem jih takrat sanjala. Stare sanje, ki so se mi takrat zdele velike, skoraj nedosegljive, sem z očmi osebe, kakršna sem danes, videla kot neznatno majhne.
Nato me je zadelo.
Ni se pomanjšalo mesto.
Niso se zmanjšali ljudje.
Niso se skrčile moje sanje.
Jaz sem zrasla.
To spoznanje sem začutila kot nekaj mo(go)čnega, a obenem rahlo nelagodnega.
Kot tisti nenavaden občutek, ko ugotovimo, da nam nekaj, kar smo nekoč občutili kot domače, danes ne daje več istega občutka doma.
Ker se ne ujema več z osebo, kakršna smo danes.
Prerasti staro različico sebe je pogosto neprijetno.
Rast je neudobna. Premika naše meje.
Občutek, da stojimo notranje preobraženi sredi starega zunanjega sveta…
… Je milo rečeno čuden.
Stare ulice se zdijo tuje. Pogovori površni. Sanje neznatne. Kriteriji, po katerih smo se nekoč ravnali, pa skoraj smešni…
Ne gre za to, da bi postali vzvišeni ali arogantni.
Je zgolj znak, da smo zrasli. Da smo staro preprosto prerasli.
Vprašanje, ki se od tu naprej poraja, je naslednje:
Si upamo naprej, kljub neudobnemu občutku, da ne spadamo več v staro?
Odgovor je preprost.
Nazaj ne moremo več.
Lahko se poskusimo pomanjšati.
Lahko se pretvarjamo, da smo še vedno isti.
A nekaj v nas Ve.
In ko enkrat vemo, ne moremo več “ne vedeti”.
To je trenutek, ko se lahko odločimo, da bomo ljubeče sprejeli svojo rast.
Ko se odločimo, da bomo še pogumneje (za)živeli svojo edinstvenost.
To je trenutek, ko notranje spremembe še globlje zasidramo vase z odločitvijo, da bomo zaupali sebi in svoji poti.
Ker se imamo preveč radi, da bi ravnali kakorkoli drugače…
Moja duša odpira krila v širino, ki jo čuti kot Svojo.
Zaupam poti, ki se odstira pred menoj.
Dovolim si nežno (z)rasti onkraj vsega, kar me je nekoč nosilo in varovalo.
To je dušni pobožek, ki krasi novo pomladno angelčico. Poimenovala sem jo Dušno prebujena. Naj Te vsakokrat, ko jo boš pogledala, nežno spomni, da Ti ni treba ostati majhna, da bi bila varna in ljubljena.
