Neznansko me radosti, da živimo v času, ko si sveto vse bolj utira pot v naša vsakdanja življenja. Nič več ni nekaj, kar lahko biva zgolj znotraj togih religijskih zidov. Nič več ni nekaj, kar se povzpenja nad človeka in je dostopno le peščici izbranih ljudi, ki naj bi v tuzemskem svetu bivali kot bolj sveti, dragoceni in celoviti od vsakdanjih ljudi.
Vse več nas je, ki vemo in čutimo, da svetost prebiva prav v vsakem od nas.
Menim, da smo k temu zavedanju veliko prispevale predvsem ženske. Vzgojene, da ugajamo, se izgubljamo v skrbi za druge in izčrpavamo v pretiranem delu, smo se mnoge znašle na točki, ko smo se morale soočiti z bolečimi posledicami odtujenosti od sebe in izgube življenjskega smisla.
Primorane smo se bile ustaviti. V tišini prisluhniti sebi. Pogledati globoko vase. Se soočiti z bolečimi čustvi. In ozdraviti rane, ki jih je povzročilo dolgotrajno zapuščanje in zavračanje sebe.
Dojele smo, da moramo svet, v kakršnem si želimo živeti, ustvariti najprej v sebi.
Zato smo začele iskati odgovore na najpomembnejša življenjska vprašanja:
• Kdo sem?
• Kakšen je namen mojega življenja?
• Kako naj (za)živim bolj sproščeno, radostno in izpolnjeno?
Z iskanjem edinstvenih osebnih odgovorov smo se podale na pot odkrivanja in raziskovanja sebe.
S tem smo na široko odprle vrata svoji svetosti.
Začele smo spoznavati, da smo veliko več kot zgolj telo. Da naše resnično bistvo biva v dimenzijah, ki jih do zdaj nismo zaznavale, ker nanje preprosto nismo bile pozorne. Začutile smo, da je naše resnično bistvo neskončno ljubeče, neminljivo in brezmejno. Doživimo ga, ko bivamo polno prisotni v sedanjem trenutku. Takrat se povežemo z mo(go)čno silo Ljubezni, ki je v nas in povsod okrog nas. Ko se jo naučimo zavestno uporabljati za ustvarjanje najčudovitejših stvaritev življenja, pa smo sposobni ustvariti takorekoč karkoli, na kar usmerimo svojo ljubečo pozornost.
Tako začnemo presegati navidezne človeške omejitve. Postajamo več, kot smo. Nič več si ne prizadevamo le preživeti, saj imamo vse več izkušenj, da smo se sposobni dvigniti onkraj vseh omejitev, ki smo si jih postavili v preteklosti. S tem rastemo, napredujemo, se razvijamo in razširjamo v vedno več zdravja, ljubezni, obilja in svobode.
Ko tako živimo, utelešamo svojo božanskost.
Z namenom, da bi jo vse globlje občutili, ji lahko v svojem življenju ustvarimo poseben prostor.
In prav k temu te, Luba Ženska, toplo povabim.
Vabim te, da si v varnem zavetju svojega doma ustvariš prav poseben prostor: oltar(ček).
Ustvari ga z namenom praznovati svojo svetost. Svojo božanskost.
Oltar(ček) postane sveti prostor, ko nanj položimo simbole svoje svetosti:
• Fotografijo sebe, ko smo bili še radoveden, igriv in radosten otrok.
• Školjko z dopusta, kjer smo občutili blaženost brezskrbnosti.
• Negujočo misel, ki nam vzbuja občutek pomirjenosti.
• Navdihujočo knjigo, ki nam pomaga bolje razumeti sebe.
• Kamenček v obliki srčka, ki nam sporoča, da smo brezpogojno ljubljeni.
• Angelčico, ki nas nežno spomni, da nismo nikoli povsem sami.
Ko si ženska postavi oltar, s katerim praznuje svojo svetost, se v njej zgane njeno božansko bistvo. Počasi se začne spominjati, kdo v resnici je.
Oltar žensko podpre, da se poveže s svojo notranjo lepoto. Da z ljubečo pozornostjo prebudi svojo mehko, nežno in negujočo žensko energijo. Da uživa v lepoti svoje dragocene prisotnosti.
Ženski oltar je simbol njenega pristnega jaza. Je vidna metafora njene duše. Je most med njenim notranjim in zunanjim svetom. Je prostor, v katerem lahko svobodno, v besedah in slikah, izraža obliko in substanco svojega neminljivega bistva.
It is a space in which she can freely express, in words and pictures, the form and substance of her divine essence.
Oltar je osebni prostor prebujene ženske, skozi katerega na ustvarjalen način pripoveduje zgodbo svojega notranjega življenja.
Je slikarsko platno, na katerega izrisuje različne, mnogokrat povsem nasprotujoče si portrete sebe. Enkrat je neustrašna bojevnica, ki neomajno stoji na okopih svoje resnice. Spet drugič prestrašena deklica, ki se pogreza pod težo vsakdanjih, povsem obvladljivih življenjskih izzivov.
Oltar priskrbi ženski ljubeče zavetje, kjer si vzame čas za samorefleksijo. Je varen pristan, kjer ji je dovoljeno ozaveščati in v smiselno celoto sestavljati raztreščene dele sebe. Je negujoč prostor, kjer si obnavlja moči in iz navideznih življenjskih nesmislov ustvarja neprecenljive bisere, da bi z njimi okrasila pot svoje osebne (r)evolucije.
Energija osebnega oltarja nas še posebej v ranljivih dneh nežno vabi, da si vzamemo dragocen čas zase. Vabi nas, da upočasnimo in preživimo nekaj trenutkov v tišini s sabo. Da si odpočijemo in naberemo novih moči…
Če pri tem potrebujete dodatno podporo, sem za vas ustvarila angelčico, ki sem jo poimenovala Negovalka duše.
Postavite si jo na svoj domači oltar(ček), da bi vas nežno opogumljala k ustvarjanju časa zase in ljubečemu negovanju sebe.
Svet lahko počaka…
