December je nekaj posebnega. Zdi se, kot da nas bolj kot katerikoli drugi čas v letu vleče v dve smeri hkrati. Navzven se vse pospeši. Delovne naloge. Opravki. Obveznosti. Pričakovanja. Zunanji svet postane še bolj glasen. (Pre)nasičen. Skoraj neizprosen.
Obenem pa se pod kaotično površino, ki razpihuje nemir, dogaja nekaj povsem drugega …
Naše telo išče toplo zavetje, v katerem bi se lahko globlje sprostilo in obnovilo moči. Srce potrebuje več mehkobe in nežnosti, da bi se ljubeče odprlo. Duša vabi, da se umaknemo pred vsem, kar je prehitro, preglasno, prebučno, pregrobo. Vabi nas v sveti prostor tople prisotnosti s sabo. Ljubeče pris(o)tnosti z najbližjimi. In navdihujočega dela, ki razpihuje nedolžno radost, skozi katero se naš notranji otrok lahko prepusti poživljajoči lahkotnosti in brezskrbnosti.
Dvojnost decembra, ki vleče v dve smeri hkrati, sem letos uzrla globlje kot kdajkoli. Premišljujem, da morda nekateri ljudje prav zato težko občutijo decembrsko čarobnost in prazničnost. Številnim lučkam, okraskom in novoletnim jelkam navkljub.
Kajti praznično okrasje nas lahko le od zunaj spomni na praznike. Ne more pa ustvariti globokega občutka prazničnosti.
Če ga želimo resnično začutiti, moramo sprejeti njegovo povabilo. Povabilo v PRAZ(NIČ)NOST.
Praznina, praznost, ničnost… Je vrzel med vdihom in izdihom. Je tišina med besedami. Je prostor, kjer lahko vsaj za trenutek zaživimo kot duša. Kot (naj)Višji, pristni jaz.
Pristni jaz je najbolj resnični del nas. Je umirjenost. Nežnost. Milina. Toplina. Ljubezen. Sočutje. (Za)upanje. In topla prisotnost Božanskega, ki je (že) v nas. Uresničuje obljubo ponovnega rojstva, ki jo prinašajo decembrski prazniki. Obljubo nečesa večjega, novega, lepšega in boljšega.
Dokler pristnega jaza v polnosti ne utelešamo, se moramo vedno znova odločiti, da bomo zanj ustvarili prostor.
V tem prostoru lahko odložimo vse, kar nismo. Presežemo lahko tisto zunanje, ki nas vleče stran od sebe in se zavestno vrnemo v svoje Bistvo. V toplo pris(o)tnost, ki ničesar ne zahteva ali pričakuje. Samo je. Čaka, da jo začutimo. Ko si jo dovolimo začutiti, jo doživimo kot sveto praznino. (H)ranljivo izpraznjenost. Kot mehko notranjo osvoboditev.
Premišljujem, da je morda prav to največje darilo decembra – priložnost, da se vrnemo še globlje vase. V prostor, kjer pristni jaz zažari tiho, a jasno. V prostor, kjer čas ne pritiska, ampak nežno odneha.
Ko si dovolimo sprejeti darilo decembra, se zgodi nekaj čudežnega: telo se sprosti. Misli se zmehčajo. Srce se mehko razpre. Naš pristni jaz, tisti najlepši, najresničnejši del nas, pa postane čarobno navzoč in zasije še močneje…
Če začutite, da si v decembrskih dneh želite ustvariti svoj sveti kotiček za vračanje k sebi – prostor, kjer vaša toplina, pris(o)tnost in svetloba dobijo fizično obliko – vas vabim, da pokukate med (pri)srčne izdelke, ki sem jih ustvarila kot nežne decembrske spremljevalce vaših svetih trenutkov s sabo.
Naj vas spomnijo, da lahko ne glede na dogajanje v zunanjem svetu vedno znova najdemo pot nazaj k sebi …
… K notranji toplini, ki se prebudi, ko se ustavimo. K pris(o)tnosti, ki se razcveti, ko za nekaj trenutkov opustimo svoje vloge. K svetlobi, ki je ne prinese december sam po sebi, ampak naša duša, ko ji damo prostor, da zasije …
Toplo vas objemam!
