Intuitivno občutim, da nam bo leto, ki je pred nami, podarjalo veliko priložnosti za utelešanje vsega, česar smo se v preteklih letih (na)učili. Vaja se zaključuje, podobno kot takrat, ko smo se nekaj časa učili voziti kolo s pomožnimi koleščki… Nato pa je prišel trenutek, ko so nam jih sneli in smo bili primorani zvoziti, kakor smo najbolje vedeli in znali.
Ali z drugimi besedami, čas, ko smo še lahko z eno nogo stali v starem svetu, z drugo pa previdno tipali v novem, se počasi izteka. Ne zato, ker bi v nasprotnem primeru karkoli zamudili, ampak zato, ker nas energija Življenja v tem obdobju izdatno podpira pri uresničevanju najvišje vizije, ki jo v srcu gojimo za svoje življenje.
Čas, v katerega vstopamo, nas vabi, da se zavestno odločimo, kaj bomo izbrali. Bomo sprejeli nelagodje neznanega in z zaupanjem utelesili in (za)živeli tisto, kar je najbolj uglašeno z našim srcem – ali se bomo umaknili nazaj v star in navidezno varen, a življenjske radosti oropan svet?
Kot zmeraj, tudi današnje misli delim iz lastnih izkušenj. Uvid, da odlašam s pomembno odločitvijo glede svojega poslanstva, me je namreč zadel, ko sem ozavestila, da poskušam prav na tem področju svojega življenja delovati na star način – in obenem pričakujem drugačne rezultate.
“Ne rini z glavo skozi zid,” mi je sporočilo Življenje skozi bolečo tesnobo, ki sem jo vse bolj občutila v januarju.
Prehod iz starega v novo leto sem najprej doživela kot izjemno visoko vibracijskega, polnega svežine in obetajočih novih možnosti – kot bi za nekaj časa vstopila v vzporedno resničnost, polno najčistejše ljubezni in radosti. Zavedela sem se, da so ti občutki nekako novi, saj jih še nikoli nisem doživela tako globoko. Jasno sem videla, da so srčno vodilo na poti, ki se odstira pred mano.
Tesnoba, ki se je pojavila kmalu zatem, je po eni strani naznanjala uglaševanje mojega živčnega sistema z novo vibracijo, ki je kot nežna, a odločna strela presvetlila moje telo ter spontano odprla moje srce občutenju še globlje ljubezni in radosti.
Po drugi strani pa me je pritisnila ob zid z jasnim vprašanjem: “Boš naredila korak, za katerega v srcu veš, da je zate najbolj pravi, ali ga boš še naprej prelagala nekam v prihodnost? Prav ta korak je pot do utelešenja občutkov ljubezni in radosti, ki so se ti razodeli.”
Pa sem se še kar pretvarjala, da ne slišim… Za blaženje tesnobe sem uporabljala vsa možna orodja, kar jih poznam. Nekaj časa je delovalo, potem pa se je znova prikradla nazaj.
Dokler mi ni ena mojih dragih oseb odločno rekla: “Zakaj s tem korakom odlašaš, po drugi strani pa ves čas govoriš, kako zelo si tega želiš?”
Odgovor mi je ponudila kar sama: “Ker te je strah, da boš videti čudna! Pa saj vsi, ki te poznamo, že vemo, da si čud(ež)na. Radi te imamo prav zaradi tega!”
Olajšanje, ki sem ga ob teh besedah začutila, mi je razodelo globlji pomen človekovega občutka tesnobe.
Tesnoba je ljubeč spomnik, da v sebi zaviramo pretok Življenja, svoje čudežne božanskosti, ki se želi izraziti skozi nas: skozi naše odnose, naše delo in skozi način, na katerega zavzemamo svoj prostor v svetu…
Ko sprejmemo njeno sporočilo, se razblini, spomin nanjo pa o(b)staja le še kot nežen spomnik, da naj na svoji poti v vse večjo pristnost vedno znova izbiramo svojo čudovito čud(ež)nost.
In kakšen blagor je imeti ob sebi dobronamerne ljudi, ki nam v stiski ljubeče odzrcalijo najsvet(l)ejše dele nas! Za to sem globoko hvaležna.
Prav zato si želim, da vas moj današnji zapis opogumi, da s kolesa svojega življenja zaupljivo “snamete koleščke” in si dovolite v polnosti (za)živeti svojo čudovito čud(ež)nost, karkoli že za vas to pomeni.
Vaša čudnost je v našem krogu Čudežnih videna, sprejeta, spoštovana in praznovana!
Za energijsko podporo na vaši poti sem ustvarila novo angelčico, ki sem jo poimenovala Čud(ež)na. Naj vas objame s svojimi mehkimi krili in vas navdihne, da svoje srce nežno razpirate v sprejemanju Ljubezni…
